Pusti komentar
SPET ŠOLSTVO?!
V Sloveniji smo rabili precej časa, da smo ministrstvu, odgovornemu za vzgojo in izobraževanje, dali ustrezno ime, takšno, kot ga imajo vsepovsod po svetu – za izobraževanje in ne za šolstvo, kot smo ga prej ves čas imenovali. Ko spremljamo zdajšnje dogovore o reorganizaciji Vlade, se očitno odgovorni spet vračajo na staro, ko želijo zdajšnje Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport razdeliti na dve ministrstvi, za ‘šolstvo’ in za ‘visoko izobraževanje ter znanost’. Pa se ja ne bomo spet vrnili na staro ime, ki smo ga upravičeno spremenili!
Dejstvo je, da se pogledi na vzgojo in izobraževanje spreminjajo. V prejšnjih časih je veljalo, da se učimo in izobražujemo predvsem ali samo v otroštvu in mladosti in v šoli. Danes vemo, da je na tem področju nadredni pojem ‘učenje’, ki je širši kot ‘izobraževanje’ in ‘šolanje’, ta dva označujeta predvsem institucionalizirane možnosti učenja. Danes to področje dejavnosti odločilno določa filozofija in strategija vseživljenjskosti učenja. To smo zapisali tudi v dokumentu ‘Strategija vseživljenjskosti učenja, ki ga je leta 2007 sprejelo Ministrstvo za šolstvo in šport (tako se je takrat še imenovalo). V njej smo zapisali strateško pomembno trditev, da mora vseživljenjskost učenja (v nadaljevanju VŽU) postati »vodilno načelo vsega izobraževanja in učenja ter temeljna družbeno-razvojna strategija« (Strategija, str. 7). To smo potrdili tudi v drugih strateških dokumentih Republike Slovenije, to pa so ‘Strategija dolgožive družbe’ in ‘Strategija razvoja Slovenije do leta 2030’. V njih VŽU označujejo in štejejo za temeljno podlago našega razvoja! Podlaga temu je spoznanje, da sta danes učenje in znanje prisotna povsod, ne le v šolah in izobraževalnih ustanovah. To zahteva sistemsko porazdelitev izobraževanja in učenja na temeljno, ki ga mora dati ‘začetno izobraževanje‘ (v angleščini, primerjalno, ‘initial education‘), in tisto, ki ga lahko preložimo na kasnejša obdobja, to je ‘nadaljevalno izobraževanje’ (angl. ‘continuing education’) ali izobraževanje odraslih. S tem sprejmemo novo izhodišče za celoto in sistem vzgoje in izobraževanja, to je, da se učimo in izobražujemo vse življenje. Čas učenja ne sme biti omejen na šolsko obdobje otrok in mladine, postati mora pomembna sestavina življenja – človekove osebne in poklicne poti – tudi kasneje. Pri tem postane izobraževanja odraslih sistemsko enako pomembno kot izobraževanje otrok in mladine in ga lahko upravičeno označimo in štejemo za dejavnik ocelotenja vzgoje in izobraževanja.
Te radikalne spremembe mora zagotoviti ustrezna državna politika. Njena skrb ne more biti le šola, temveč ustvarjanje ustreznih okoliščin za izobraževanje in učenje skozi vse življenje, na kakršenkoli način; da se izobraževanje na more deliti na ‘redno’ (za mladino) in ‘izredno’ (za odrasle), ker je takšno poimenovanje slabšalno za izobraževanje odraslih; da je znanje prisotno povsod, na vseh področjih življenja, v vseh poklicih in na vseh področjih dejavnosti, in da je povsod treba razvijati motivacijo odraslih za učenje in pridobivanje znanja.
To je svarilo odločevalcem, da v načrtovanih reorganizacijah in poimenovanjih ne naredijo starih napak! Udejanjiti Strategijo vseživljenjskosti učenja pomeni sprejeti in sistemsko udejanjiti strategijo VŽU. To pa vključuje tudi smiselno razporeditev upravljanja na področju vzgoje in izobraževanja ter temu ustrezno poimenovanje ministrstev.
Dr. Zoran Jelenc, Ljubljana