Pusti komentar
Marija Vogrič ( 1932 – 2016 ) »LJUDJE BODO OSTALI«
prof. Marija Vogrič
»Če bomo ob sebi tako, kot so nekoč naši očetje, čutili soborce za vse, kar je vredno človekovega bivanja, bomo morda manj sami, bo naš korak bolj čvrst in samozavesten, bomo morda bolj pripravljeni prisluhniti sočloveku in njegovim današnjim stiskam…«
Misli, ki so še kako aktualne in jih je zapisala v epilogu svojega dela Dediči brez dediščine, slovenska pisateljica, publicistka, družbenopolitična in kulturna delavka, režiserka, pedagoginja, predvsem pa Človek z veliko začetnico, Marija Vogrič. Zapustila nas je konec marca, pred svojim 84. rojstnim dnevom. Za njo ostaja bogata dediščina na izobraževalnem, kulturnem, družbeno kritičnem, publicističnem in socialnem področju. Njeno življenje je bilo bogato, izpolnjujoče, predano in vedno v skrbi za druge ali kot je povedal njen vnuk: »etika je bila njena religija.«
Rodila se je kot nezakonski otrok, v vasici Jazne na Cerkljanskem, ki je bila pod italijansko okupacijo, kar jo je za vse življenje zaznamovalo kot neutrudno borko proti krivicam, napačnim političnim odločitvam, borbi za razvoj in izobraževanje. Vedno je bila na strani poraženih, izločenih, odrinjenih malih ljudi, kar se odraža tudi v vsem njenem življenju ter kasnejših literarnih delih.
Osnovno šolo je pred drugo svetovno vojno obiskovala v Otaležu in Idriji pri Baču, po vojni pa nižjo gimnazijo v Cerknem in Postojni. Vse njeno nadaljnje izobraževanje in šolanje pa je bilo ob delu. Končala je dopisno Ekonomsko šolo, diplomirala leta 1964 na Visoki šoli za politične vede v Ljubljani in 1978 diplomirala industrijsko pedagogiko na Fakulteti na Reki.
Preplet ekonomije, politologije in pedagogike je usmerjalo njeno poklicno in strokovno pot na področje izobraževanja odraslih in pedagogike. Poleg literarnega ustvarjanja in družbeno politične angažiranosti, je bilo to njeno osebno in poklicno poslanstvo. Kot direktorica Ljudske univerze Koper, aktivna članica Andragoškega društva Slovenije ima Marija Vogrič zelo veliko zaslug za razvoj izobraževanja odraslih in andragogike na Slovenskem. Njen nemirni in napredni duh je našel tudi izzive v najnovejši učni tehnologiji in bila je med tistimi, ki so delali prve korake pri uvajanju avdio-vizualnih sredstev v izobraževanje. Zato ni naključje, da se je kasneje kot vsestranska ustvarjalka, ukvarjala tudi s filmsko režijo in pisanjem scenarijev.
Že od otroštva je bila velika ljubiteljica branja in pisanja. Med vojno je pisala in brala aktivistične pesmi, na mitingih so uprizarjali njene igrice. Seznam njenih člankov, črtic, satiričnih zapisov, kritičnih strokovnih prispevkov, objavljenih v Delu, Mladini, Slovenskem Jadranu, Primorskih novicah… bi bil predolg, če bi želeli našteti vse. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je resneje lotila tudi pisanja. Prvemu romanu Ljudje bodo ostali, so sledili še številni drugi, če omenimo samo nekatere naslove: Zaznamovani, Neptunov krst, Sonce v zenitu, Prva ljubezen, Molitev nekega psa, Za šus prodam mater, Vojna iz ljubezni, Ko se zvezda utrne z neba, Tek po zunanjem krogu, Dediči brez dediščine… Izšli pa so še številni videoposnetki. Vsa njena dela so odraz časa, osebnih spoznanj in izkušenj. So kritična, polemična in vedno na strani odrinjenih in pozabljenih.
Za svoje predano delo je Marija Vogrič prejela tudi številne nagrade, med drugim Žagarjevo nagrado, priznanje in častno članstvo Andragoškega društva Slovenije, Srebrno plaketo skupščine Koper, Red dela s srebrnim vencem, priznanje Primorskih novic in druge…
Po upokojitvi je večino časa preživljala v svoji hišici v Črnem vrhu nad Idrijo, kjer je pisala in uživala s svojimi dragimi, še posebej vnuki. Nam in njim je zapustila, ne samo bogato zapuščino svojega umetniškega ustvarjanja, ampak predvsem svobodo misli in duha, kar je bilo vodilo vse njeno življenje.
Ida Srebotnik,
predsednica Andragoškega društva Slovenije