Kritično razmišljate? Ne, hvala!
»Ljudje me sprašujejo, zakaj bi verjeli temu, kar trdim. Saj ne smete preprosto verjeti, če razmišljate kritično, jim odgovarjam.« M. Shemer
»Le malokdo ima raje kritiko, ki mu koristi, kakor hvalo, ki ga slepi in zavaja.« F.de la Rochefoucauld
Že od malega sem navajena na to, da vedno iščem konkretne odgovore in rešitve, še posebej, če poslušam preveč leporečenja in posplošitev, čeprav so rešitve mogoče. Vzgojena sem bila, da če si kritičen, ni nič narobe in da to pomeni, da razmišljaš s svojo glavo. Seveda je past v katero se lahko zapletemo » kritikasterstvo«. Tega se zavedam in če nimam argumentov in predlogov, bi bilo bolje, da sem tiho, čeprav ni vedno tako.
Sem generacija, ki je svoja mlada leta preživela v bivši Jugoslaviji in mirno lahko rečem, da smo bili angažirani in kritični mnogo bolj kot to opažam pri večini današnjih mladih. Nikoli se nisem bala t.i. »lažnih avtoritet« in nikoli se nisem kasneje tresla, da bom izgubila svojo dobro »službo«, pa četudi bi jo , ker sem vedno povedala svoje mnenje na glas. Mnogokrat sem bila seveda razočarana, ni mi bilo lahko, ker sem ne redko v kritičnih situacijah, ostala sama in se je večina raje potuhnila, čeprav so se strinjali, da marsikaj ni prav, je krivično in narobe, največkrat z raznimi izgovori, češ, da imajo doma otroke in si ne morejo privoščiti, da izgubijo službo…
Že v gimnaziji in kasneje med študijem sem spoznala, da šola ne uči mladih razmišljanja s svojo glavo, argumentiranja, reševanja problemov, kaj šele, da bi omogočala in spodbujala kritično razmišljanje.
O tem sem se kasneje prepričala tudi kot predavateljica, ki je spodbujala svoje učence in študente h kritični misli in bila razočarana nad neodzivnostjo večine, češ, da tega niso vajeni in se celo bojijo povedati svoje mnenje.
Baje živimo v demokraciji kot je še ni bilo. Ali res ? Nisem tako prepričana. Bolj kot kdaj prej se bojimo spregovoriti na glas, ker tisti, ki so danes kritični, še posebej do vodilnih, nekaterih odločevalcev, še posebej tokratne vlade, se jim slabo piše… Ne bom govorila o nizkotnih zapisih, ki se valijo po družbenih omrežjih. Izogibam se tem zapisom in jih ignoriram.
Se pa razveselim prispevkov, tudi novinarskih, ki se upajo biti kritični, argumentirano, z dokazi in nakazanimi rešitvami…Razveselijo me kritični uvodniki, kolumne v revijah in časnikih, uvodniki, ki jih tudi v t.i. ženske revije pišejo urednice, še vedno niso ukinili Studia City na nacionalki…Nekateri mediji se ne dajo, kljub pritiskom in neplačilu, STA še vztraja. Kritični so še vedno nekateri novinarji Mladine, celo Reporterja, radia…vedno bolj klone RTV. Mislim pa, da bi se lahko več in bolj kritično oglašali tudi naši akademiki.
Glasni pa bi morali biti tudi strokovnjaki na različnih področjih.
Ne samo glasni, včasih bi morali na glas kričati !
Še vedno naivno mislim, da je morda v mojem strokovnem okolju ( izobraževanju odraslih ) kaj drugače, pa se vedno znova »zbudim«, da se motim…O tem se lahko prepričam vsak dan, ko poslušam in berem, kaj se dogaja v šolah ali če poslušam leporečni zaklad resorne ministrice, ki se »tako zelo pomembno, neprecenljivo, zavzame, prevzame za rast, krepitev zdrave kulturne družbe, vključevanje, spodbujanje, odpiranje priložnosti, skupne odgovornosti, da odpremo razpravo… stremeti k vseživljenjskemu učenju, opolnomočenosti…« To je zbir leporečja iz njenega nedavnega uvodnega nagovora na letnem posvetu o izobraževanju odraslih.
In tako po vrsti so se na omenjenem posvetu vrstili govori, prispevki, polni lepih besed in praznih obljub, z redko posejanimi iskricami konkretnih predlogov in rešitev.
Potem pa se zgodi celo ironija, da je med ključnimi točkami bodočega programa izobraževanja odraslih tudi t.i. » aktivno državljanstvo«. Teme aktivnega državljanstva naj bi umestili celo v šolski kurikul. Prav zanima me program tega predmeta, predvsem pa kdo ga bo in kako izvajal..
Nekateri se še spomnimo predmeta »temelji marksizma in samoupravljanja«, ki smo ga vsi sovražili, ker je bil za večino izvajalcev »nebodigatreba«, ne pa koristna tema, če bi bila seveda primerno izvajana.
Aktivno državljanstvo je potrebno živeti od malih nog, z zavedanjem, da ni nič samoumevno in da se je potrebno za vse ves čas boriti, govoriti tudi o problemih in predlagati rešitve, s kritično mislijo in besedo, brez strahu, vendar tudi brez svinjanja po družbenih omrežjih, kar se dogaja v sedanjih časih…
Priložnosti za kritične poglede na probleme, dialog, izmenjavo mnenj, strokovne predloge in rešitve je nešteto. Strokovna srečanja in posveti so le ena izmed njih, ki je ne znamo izkoristiti. Lažje je vse prikazati » zavito v celofan« in leporečiti, probleme in težave pa pometati pod preprogo, dokler ne pridejo z vsemi posledicami na dan.
Mnogokrat se tudi vprašam, zakaj imamo toliko resornih ministerstev, javnih služb, zavodov, uradnikov, sekretarjev….So tam zaradi nas, strokovne javnosti in uporabnikov ali zaradi sebe ? Imajo »krono in žezlo« v rokah, žal ne svojih, ampak rokah odločevalcev, ki odločajo o pomembnih stvareh in krojijo naša življenja, največkrat tudi mimo nas. Želje, pobude, predlogi in rešitve strokovne javnosti so jim neštetokrat posredovani, žal, le redko slišani in upoštevani.
»Brez kritičnega mišljenja se ne bi družba nikamor premaknila in tudi stvari se ne bi kaj dosti izboljšale.«
»Demokracija uspeva le, če so njeni člani v zadostni meri kritični.«
»Biti kritičen pomeni, da razmišljaš s svojo glavo, ne kloneš pred vsako avtoriteto in informacijo.«
Ida Srebotnik
Kolumna izraža mnenje gospe Ide Srebotnik, ne mnenje ADS.