Mirjam Perovič Sattler

Mirjam Sattler Perovič je zgled za to, kako naj andragog deluje v lokalnem okolju. Mirjam Satler Perovič je ustanoviteljica Agencije Tolminska, v kateri so se povezovale različnedejavnosti, pomembne za razvoj kraja in širše regije, v njenem primeru Tolmina in Tolminske. Agencija Tolminska je bila hkrati turistična agencija in zasebna ustanova za izobraževanje odraslih in s koncesijo izvajalka programo v srednješolskega izobraževanja za gostinske, turistične in ekonomske poklice. Mirjam Satler Perovič je bila zmeraj andragoginja, v kakršni koli vlogi že je delovala. V Agenciji Tolminska je bila tudi organizatorica študijskih krožkov, med katerimi so nekateri prerasli v krajevne projekte. To zgovorno potrjujejo naslovi Drežnica, ali te poznam?, Podmelska fara skozi čas, Ljudsko izročilo pod Kobiljo glavo, Rutarji, potomci tirolskih prednikov. Projekti dokazujejo, kako se z izobraževanjem odraslih povezujej o različne dejavnosti: kultura in ljudski običaji (etnologija), turizem, v tem kraju predvsem kmečki turizem in gostinstvo, za kar je Agencija Tolminska usposabljala izvajalce. V šoli je poleg programov za mladino vseskozi razpisovala tudi programe za izobraževanje odraslih. V programe Agencije Tolminska je bilo vključenih okoli 1300 odraslih.

Prvi del svoje osebne in poklicne poti je Mirjam Satler Perovič posvetila pomoči pri zaposlovanju prek zavodov za zaposlovanje. Kot andragoginja po duši je seveda skrbela predvsem za izobraževanje iskalcev zaposlitve, ki se znajdejo v težavnem položaju (brezposelni, teže zaposljivi, invalidi, nezadostno izobraženi). Taka naravnanost se je pokazala že v diplomi pri študiju ob delu na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani z naslovom Vloga usposabljanja v sistemu zaposlovanja. Njeno delo je pomembno temeljilo na raziskovanju potreb po zaposlitvi. Ob svojem delu se je bila vseskozi tesno povezana z Andragoškim društvom Slovenije in njegovimi projekti. Leta 1995 je prejela tudi nagrado Republike Slovenije za področje šolstva, za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju.

RAZSTAVA SLIK MIRJAM PEROVIČ v AVLI TOLMINSKEGA KINOGLEDALIŠČA 12.02.2016

Mirjam Perović ob visokem jubileju prireja prvo samostojno razstavo svojih slik. Kot nekdanja andragoška pedagoginja je tako sama sebi najboljši zgled in dokazilo, da nikoli nisi prestar za spustiti se v novo avanturo. Pred desetimi leti, ko je praznovala svojo sedemdesetletnico, ji je hči podarila risalni blok s slikarskim materialom. Po nižji gimnaziji ni več imela svinčnika v roki, kot je povedala sama. Po prvih previdnih poskusih je ugotovila, da bi bilo dobro, če bi jo na tej poti nekdo vodil. Skupaj z Nado Zuza, ki je tudi bila na začetku svoje ustvarjalne poti, sta se odločili, da se pri meni dogovorita za privatne ure likovnega izobraževanja. Cilj je bil nadoknaditi zamujeno znanje, ki so ga člani DLUT predvidoma že imeli in se nato vključiti v društvo. Tako se je tudi zgodilo. Kaj kmalu sta obe postali članici in Mirjam je bila, skupaj z drugo našo članico, ki je lani praznovala 80 let, takoj tudi starosta društva.

Kmalu se je pokazalo, da ima največ afinitete do cvetja. V tehniki pastela je ustvarila večje število cvetličnih motivov, ravno tako pa posamezne cvetice, šopke ali cvetje v rasti pogostoslika v tehniki akrila. Narava s krajinami ji je najpogostejša inspiracija za slike, na katerih se ne boji preizkušati novih izzivov. Včasih nanaša barvo z lopatico, večkrat tudi strukturno maso, s čimer doseže relief. Ta je lahko dekorativne narave, Včasi pa tudi za podporo prostorskemu učinku. Sicer pa ni v zadregi pri nobeni tematiki. Sodelovala je pri skoraj vseh društvenih projektih in to je možno videti tudi v delu razstave, ki ga sama imenuje priložnostni. Za vsak izziv se dobro pripravi in pride na delavnice s skicami.

Tudi kadar so jo pestile težave, se slikanju ni odrekla, saj je kmalu ugotovila, da jo sprošča in da ob slikanju pozabi na težave. Tako se je pretolkla skozi čas, ko je izgubila moža in ko jo je lastno zdravje puščalo na cedilu. Ko jo je lani avgusta zadela možganska kap, ji je, poleg kratkotrajnega izpada nekaterih funkcij, trajno prizadela vid. Poleg zamegljenosti v obeh, ji je v levem očesu ostalo slepo polje. To pomeni, da v določenem predelu sploh ne vidi. Že ob okrevanju v bolnici pa je želela risati in koncentracija, ki je bila potrebna, da na papir nariše preproste oblike, je bila po njenem mnenju najboljša terapija. Skozi risbo in barve je pridobila nazaj kontrolo nad motoriko svoje roke in sposobnost dojemanja. Tudi terapevti so se čudili nad hitro kompenzacijo, ki so jo vršili njeni možgani, ko so manjkajoče podatke in zveze hitro nadomeščali z novimi. Kar je morda še najbolj presenetljivo je, da njeno slikanje posledično ni oslabljeno. Nasprotno. Morda je prav dejstvo, da detajlov ne vidi dobro, doprineslo k mnogo bolj velikopoteznemu in ekspresivnemu načinu slikanja, po katerem prepoznamo njena najnovejša dela. Bolj kot kdajkoli prej jo sedaj zanimajo barve in – poslužuje se jih z veliko mero svobode. Tako lahko sklenem ta govor z upanjem, da bo slikanje Mirjam še naprej osrečevalo in da nas bo občasno presentila še s kakšno nepričakovano osvežitvijo, tako kot so ti zadnji ženski akti.

Jana Dolenc, akademska slikarka in mentorica DLUT,  Kamno, 28. januar 2016