Andragoško društvo Slovenije je nastalo v času, ko je svet pretresala huda kriza izobraževanja. Prepoznamo jo po študentskih nemirih, ki so se najintenzivneje kazali v demonstracijah študentov na pariških ulicah leta 1968, podobno pa je bilo tudi v drugih evropskih mestih in tudi v naši nekdanji skupni državi Jugoslaviji. Demonstrirali so tudi v Beogradu in v Ljubljani, kjer so študentje 'zasedli' Filozofsko fakulteto. Vrelo je med študenti, a nemir se je prenesel tudi na druge. Danes označujemo to obdobje, ki je spodbudilo povečano pozornost strokovnjakov in politikov za izobraževanje, svetovna kriza izobraževanja. Jedro protestov je bilo usmerjeno na notranjo in zunanjo neučinkovitost, togost, nepopolnost, odtujenost  in druge neustreznosti izobraževalnega sistema in številna nerazrešena vprašanja in nasprotja v njem. Kritika je letela predvsem na šolo, ki so ji očitali zastarelost in okorelost, zaprtost in zagledanost vase, neobčutljivost na družbene potrebe in neodzivnost za velike spremembe, ki so se zgodile v svetu. Na institucijo, ki je bila ustanovljena za elito, so čedalje bolj pritiskale množice znanja željnih ljudi vseh starosti (govori se o 'kvantitativni eksploziji' izobraževanja); te razmere dobro odslikava prispodoba, da se šoli dogaja podobno, kot če bi 'butik' spremenili v blagovno hišo.

Za neodzivnost šole in univerze je bila uporabljena celo prispodoba, da je laže “premestiti pokopališče kot spremeniti univerzo”. Zveni kruto, a dobro zrcali razočaranje, ki se je leta in leta nabiralo v ljudeh. Potrpljenje je pošlo tudi nosilcem izobraževalnih in finančnih politik v mnogih državah, saj so se soočale s čedalje večjimi zahtevami po povečanju sredstev za izobraževanje, ob tem da tudi večja vlaganja niso prinašala zaželenih sprememb in zboljšanja. Problemi so se nakopičili in lonec, v katerem se je vse to kuhalo,  je moral eksplodirati. Sledile so odločne zahteve uporabnikov, pa tudi izvajalcev in nosilcev politike, da se stanje prouči in spremeni. Izšla so številna kritično naravnavna strokovna dela in poročila, med drugimi tudi znano Unescovo poročilo iz leta 1972 – Learning to Be (Učiti se za življenje).

Ali je sploh mogoče najti boljši čas in bolj primerno izhodišče za to, da izobraževanje odraslih opozori pedagoško stroko in izobraževalno politiko nase? Na to, da krize izobraževanja ni mogoče rešiti, če se pri tem ne izhaja iz strategije vseživljenjskosti izobraževanja in komplementarnosti začetnega in nadaljevalnega izobraževanja, torej kontinuitete učenja in izobraževanja, ki se začne pri izobraževanju otrok in mladine in nadaljuje v vseh obdobjih odraslosti.

Izobraževanje odraslih - področje, ki se ga v večini držav tedaj še ni jemalo posebno resno, da ne rečemo, da so ga povsem zapostavljali v primerjavi z izobraževanjem otrok in mladine – je začutilo “svojo veliko priložnost”. In jo je tudi izrabilo, saj je to obdobje njegovega pospešenega uveljavljanja in razvoja. Spomnimo le na veliko Tretjo mednarodno konferenco Unesca o izobraževanju odraslih v Tokiu leta 1972 ter obsežna in strateško pomembna priporočila, ki jih je za nadaljnji razvoj izobraževanja odraslih v svetu sprejela generalna skupščina Unesca v Nairobiju leta 1976. Svoj lonček so pristavili tudi jugoslovanski andragogi, saj so v šestdesetih letih začeli rasti zametki kasnejših močnih kateder in oddelkov za andragogiko in izobraževanje odraslih na univerzah v Beogradu in Zagrebu, leta 1965 pa so tamkajšnji dejavni in zagnani andragogi že ustanovili Andragoško društvo Jugoslavije. Tudi sicer so se v 60-tih letih v tedanji Jugoslaviji 'valile' reforme za reformo, ki so kaj kmalu zajele poleg šolskega izobraževanja tudi drugo, zunajšolsko in neformalno. In tu je morala imeti pomembno besedo tudi andragogika. Zahvaljujoč njej je bila Jugoslavija ena prvih držav v svetu, ki je uradno sprejela in potrdila načela permanentnosti izobraževanja.

Ti procesi so seveda segli tudi v Slovenijo, ki se je že prej odlikovala z dolgo tradicijo izobraževanja odraslih. V njej je bil že od druge polovice 19. stoletja pa vse tja do Druge svetovne vojne in tudi po njej posebej močan poudarek na kulturno in splošno izobraževalnih dejavnostih in ljudsko-prosvetnem gibanju. Socialistična družbena ureditev po vojni pa je prinesla še nov poudarek – razvoj izobraževanja delavcev (delavske univerze!) ter  poklicnega in strokovnega izobraževanja v delovnih organizacijah (izobraževalni centri!). Na teh področjih so tudi nastale prve slovenske asociacije za izobraževanje odraslih: Zveza ljudskih in delavskih univerz, kasnejša  Zveza delavskih univerz, leta 1959, ter Društvo organizatorjev izobraževanja, leta 1962. To je bila že dobra podlaga za nastanek nove stanovske, prostovoljske in nevladne organizacije – Andragoškega društva Slovenije, leta 1968.

A Andragoško društvo Slovenije v tem letu gotovo še ne bi bilo nastalo, če ne bi bili k njegovi ustanovitvi pripomogli pritiski zunaj Slovenije, te pa je ustvarjala želja tedaj že delujoče Zveze andragoških društev Jugoslavije in v njej delujočih andragogov, med njimi pa so zavzemali vodilne vloge univerzitetni učitelji iz Beograda, Zagreba in Reke, da bi imeli andragoška društva v vseh republikah tedanje zvezne države. Sloveniji sta sicer omenjeni močni organizaciji, ki sta intenzivno povezovali delavce ljudskih in delavskih univerz ter organizatorjev izobraževanja v podjetjih, praktično kar zadoščali. Seveda pa to ni pomenilo, da nova organizacija ne bi mogla najti svojega področja delovanja. A do njega je prihajala postopoma, saj je v svoji pravi podobi zaživela šele po prvih desetih letih svojega delovanja. Podrobneje vas o tem seznanjamo v tej knjižici, zato nadaljnje poizvedovanje po tem prepuščam bralcu. Za vzbujanje skomin pa naj le še povzamem, da sem v sklepnem poglavju pričujočega besedila uvrstil razvoj dejavnosti Andragoškega društva Slovenije v tri značilna obdobja.

Prvo obdobje sem označil kot Obdobje nastajanja in konstituiranja Andragoškega društva Slovenije v tesni povezavi z dejavnostjo Zveze andragoških društvev Jugoslavije. To je obdobje od ustanovitve društva, leta 1968, do leta 1977, ko se začne intenzivnejša in bolj avtonomna dejavnost Andragoškega društva Slovenije kot relativno samostojnega subjekta pri razvijanju izobraževanja odraslih v Sloveniji.

Drugo obdobje, ki je trajalo od leta 1978 do 1984, sem označil kot Obdobje organizacijske členitve, strukturiranja programa in utrjevanja avtonomije Andragoškega društva Slovenije, saj se v tem obdobju društvo organizacijsko močno okrepi in osamosvoji.

Tretje obdobje pa je, po moji oceni, obdobje intenzivnega utrjevanja in uveljavljanja novih strokovno-konceptualnih rešitev in vpeljevanja razvojnih projektov in oteka od leta 1985 do konca osemdesetih let. V tem obdobju Andragoško društvo Slovenije strokovno dozori in se zave, da je mogoče spremeniti in uveljaviti ustrezno koncepcijo in sistemsko ureditev le ali predvsem z intenzivnejšim lastnim strokovnim delovanjem in organiziranostjo. To obdobje označuje bogat razcvet številnih dejavnosti, s katerimi društvo nadomešča manjkajoče institucije za razvoj in strokovno usklajevanje izobraževanja odraslih.

S tem pa se seveda razvoj Andragoškega društva Slovenije ni ustavil, končal se je naš opis. Obdobje, v katerem smo zdaj, bomo lahko ustrezno opredelili šele kako desetletje kasneje, ko bomo vnovič pregledovali dejavnost društva. Želim si, upoštevajoč dozdajšnjo vitalnost društva pa sem o tem tudi prepričan, da bi slovenski andragogi in izobraževalci – člani društva - tudi v tem obdobju, kot v vseh dozdajšnjih, naredili kakovosten korak naprej in da bomo našli zanj značilno oznako, v kateri se bo zrcalila tako kontinuiteta kot tudi kakovostno nova podoba društvene dejavnosti.

Zgodovinski prikaz vloge in razvoja Andragoškega društva Slovenije je nastal kot del raziskovalnega projekta dr. Jurija Juga Zgodovina izobraževanja odraslih v Sloveniji 1945-1990, v raziskovalni nalogi Razvoj konceptualizacije in sistemskega urejanja izobraževanja odraslih v obdobju 1945-1990, nosilec raziskave sem bil podpisani. Celotna naloga (podprojekt) je razdeljena na tri dele: v prvem obravnavam zgodovinski razvoj koncepcije in sistemskega urejanja izobraževanja odraslih v Sloveniji v navedenem obdobju, v drugem prispevek Andragoškega društva Slovenije k temu razvoju, v tretjem pa prispevek drugih dveh pomembnih združenj, ki sta v tem času delovali na področju izobraževanja odraslih, to pa sta Zveza delavskih (ljudskih) univerz. Raziskovalne ugotovitve se postopno objavljajo v zbirki Zgodovina izobraževanja odraslih v Sloveniji, ki jo ureja dr. Jurij Jug. On in založba, ki izdaja zbirko, so ljubeznivo dovolili, da se drugi del raziskave, to pa je Vloga in razvoj Andragoškega društva Slovenije (sicer objavljena v navedeni zbirki leta 1997), izda v posebni izdaji ob jubileju – trideseti obletnici Andragoškega društva Slovenije. Kot nosilec raziskave in avtor besedila se jim za to v svojem imenu in v imenu članov društva iskreno zahvaljujem.

Prepričan sem, da imajo takšne izdaje poleg informacijske in izobraževalne funkcije tudi moralno in psihološko. Ta pa je, da vplivajo na člansko in stanovsko zavest članov Andragoškega društva Slovenije, da spodbujajo člansko pripadnost in kohezivnost, da vzbujajo zanimanje za razvoj naše dejavnosti – izobraževanja odraslih – in naše stroke – andragogike. Če bo to besedilo opravilo vsaj del tega in če bodo njegovi učinki krepili delovanje društva in spodbujali nadaljnji razvoj izobraževanja odraslih in andragogike, potem je Andragoško društvo Slovenije z objavo tega besedila napravilo korak v pravo smer, jaz, kot njegov avtor, pa sem vesel, da sem pripomogel k temu.

V Ljubljani, 17. decembra 1998.

Zoran Jelenc

---

Odlomek iz : VLOGA IN RAZVOJ ANDRAGOŠKEGA DRUŠTVA SLOVENIJE  V OBDOBJU 1968-1991, ACS 1998. Celoten prispevek o vlogi in razvoju ADS najdete tukaj .*